Intervju z Ilinko Todorovski, članico sveta delavcev RTV in članico sveta RTV ter nekdanjo varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev
Avtorica: Neža Borkovič
Foto: Adrian Pregelj/RTV Slovenija
Ko sodelavce Radiotelevizije Slovenija vprašam, kakšna je Ilinka Todorovski, jo opišejo kot neomajno, odločno, predano, pronicljivo in srčno kolegico. V začetku oktobra, v zelo nemirnem obdobju za naš javni servis, polnem kadrovskih menjav, sva se dobili v njeni pisarni, ki je naključni obiskovalec RTV gotovo ne bi našel. Skrita je med notranjim radijskim dvoriščem in RTV glasbeno založbo, ki je zelo odmaknjena od osrčja in studijskih delov radia in televizije. Pisarna je majhna, a polna navdiha, saj nekdanja varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev zdaj znova študira. Nedavno se je vpisala v 2. letnik doktorskega študija zgodovine. V intervjuju tudi o prihodnosti in konkurenčnosti naše največje medijske hiše, osebnih poklicnih izzivih in posledicah javnega izpostavljanja na protestnih shodih.
Kakšni so bili vaši zadnji tedni v službi?
Bili so kar burni in gotovo bo tako vsaj do novega leta. Dogaja se namreč tranzicija, ki je dolga in ji še ni videti konca. Sama bi si želela, da bi bilo vse narejeno takoj, skoraj čez noč, a uveljavitev novega zakona, imenovanje novega sveta in vse, kar pride zraven, zahteva veliko časa in notranje debate. »Ali so določene programske spremembe upravičene? Bi bilo treba postopati še bolj radikalno? Če so že ‘oni’, naj podobno počne tudi nova garnitura?« Oktobra bi morala že več tednov teči resna razprava o tem, kakšen program in storitve bomo proizvajali v prihodnjem letu, tako pa se ves proces zamika.
Vsako leto se jeseni snuje programsko-produkcijski načrt, zato zdaj res ni primeren čas za zamik pri uvajanju sprememb.
Res je, programsko-produkcijski načrt je Biblija, Bela knjiga, skratka najpomembnejši dokument, na katerem temelji celoletno delo RTV Slovenija. Nanaša se na vse pore delovanja tega res orjaškega javnega medija. V enem dokumentu je zapisano vse, kar bo ta medij ustvarjal prihodnje leto, vse je tudi kadrovsko in finančno ovrednoteno. Pomembno pa je poudariti – hišna blagajna ni samo prazna, kot smo pričakovali. Leto bomo končali z 10 milijoni evri minusa. Program se žal dela na podlagi tega finančnega primanjkljaja.
Bo to opazno za gledalce in poslušalce RTV Slovenija?
Velik del javnosti RTV Slovenija žal še vedno dojema zgolj kot televizijski program, kar seveda ne bi moglo biti dlje od resnice. Ampak dejstvo je, da gledalci skozi kvaliteto informativnega programa na televiziji ugotavljajo, ali so se spremembe zgodile ali ne. Ker vemo, da so se v zadnjem obdobju zgodile zelo opazne deviacije v upravljanju in vodenju RTV Slovenija, bodo gledalci gotovo opazili spremembe, saj je šlo pred tem za razgradnjo programa, razgradnjo na prafaktorje, ki jih zlepa ne bomo sestavili nazaj. A s takšno finančno luknjo bodo spremembe manjše in počasnejše, kot bi si želeli. Trajalo bo leta, če ne desetletja, da znova vzpostavimo samo prvotno stanje, kaj šele, da bi se znašli ob boku uspešnih evropskih javnih medijskih hiš.
Šlo je za razgradnjo programa, razgradnjo na prafaktorje, ki jih zlepa ne bomo sestavili nazaj.
Ko ravno omenjate tuje javne radiotelevizije. V katerih vidikih so te boljše od nas? Kje ima RTV Slovenija še prostor za izboljšave?
Po kateremkoli ključu primerjaš, vidiš, da nekje zaostajaš. Medtem ko so se javni mediji po celotni Evropi ukvarjali s tem, kako pridobiti novo publiko in hkrati ohranjati staro, ter vpeljevali nove modele in tehnologije, se mi teh ključnih izzivov sploh še nismo lotili, saj smo izgubili dve leti za politiziranje in korake nazaj.
Koliko korakov nazaj smo stopili v zadnjih dveh letih?
Veliko. Mislim, da smo gotovo nazadovali za več kot generacijo vodstva. Rabili bomo veliko časa za sanacijo, šele nato bomo lahko začeli loviti ostale. Ampak v teh finančnih okvirih si sploh ne znam predstavljati, kako bomo to počeli. Če ni stabilnih financ, ni najmodernejše tehnike in vedno capljaš za vsemi. Manj je možnosti, da si uspešen.
Ampak čisto konkretno, katero področje je tisto, na katerem bi moral naš medijski servis najbolj delati?
Zadnja leta je največje vprašanje, kako televizijske in radijske vsebine pripeljati v žepe uporabnikov in jim predstaviti vse, kar ustvarjamo. Vsi nosimo v žepih naše televizijske in radijske sprejemnike v obliki telefonov. Želimo si, da bi uporabniki namesto na tujih platformah dokumentarne filme, podkaste ter druge izobraževalne in razvedrilne vsebine iskali na našem portalu. Zaostajamo tudi na drugih področjih – izpostavila bi denimo sfero preverjanja dejstev. S prihodom Donalda Trumpa je v Ameriki to preraslo v neslutene razsežnosti in mislim, da bi lahko tudi v Sloveniji in na našem servisu izkoristili vse dodatne možnosti preverjanja.
Predvsem pa izpostavljate, da ste pozabili na mlade odrasle.
Zanemarili smo jih, to je spregledana generacija. Ugotovili smo, da če želimo z otroškim in mladinskim programom nagovoriti otroke teh ljudi, tega ne moremo več storiti prek njihovih staršev, saj ti medijske ponudbe sploh ne iščejo več na RTV, ampak moramo do njih pristopati prek starih staršev. Ti svojim vnukom potem ponujajo izbor slovenskih risank. Iskati moramo torej druge strategije komuniciranja. Imamo pa srečo, da se kot majhna država z majhnim številom govorcev slovenščine še lahko sklicujemo na nacionalni pomen, na to, da moramo negovati slovenski zborni jezik. Če bodo komercialne televizije čez noč poniknile, bo tukaj vedno RTV kot zagotovilo, da bo slovenščina še naprej govorjena v etru in v vseh digitalnih oblikah.
Poznamo vas predvsem po vaši pretekli funkciji, bili ste varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev, pa tudi kot novinarko in urednico na Televiziji Slovenija. Kaj počnete zdaj?
Trenutno sem najbolj angažirana v pripravi prenovljenih poklicnih meril in načel novinarske etike. Na RTV Slovenija namreč še vedno sledimo smernicam kodeksa, ki je nastal leta 2000, torej pred 23 leti. Srčno upam, da se bo na tem področju kaj premaknilo naprej. Moje delo je za splošno javnost najverjetneje povsem nezanimivo, za strokovno javnost in bodoče novinarje pa je to še kako pomembno.
Aktivni pa ste tudi kot članica Sveta delavcev RTV Slovenija (od oktobra 2022), po uveljavitvi novele Zakona o RTV pa tudi kot članica Sveta RTV Slovenija (od junija 2023), ki je organ soupravljanja in nadzora.
Res je, ob koncu svoje kariere sem nekako skoraj postala funkcionarka. (smeh) Si pa strašno želim nazaj v programski pogon. Ne bom rekla nujno v novinarstvo, ker mislim, da mora biti v tej profesiji prostor predvsem za mlajšo generacijo. Oni morajo prevzeti pobudo. Starejši lahko pridemo prav predvsem pri mentoriranju. Obstajajo življenjska obdobja, ko si bolj kreativen in inovativen, ko imaš širši pogled ter si več upaš. Starejši smo bolj konzervativni, ker že imamo izkušnje neuspehov in težav, pomislimo na vse, kar mlajši ne vzamejo v obzir. In to v novinarstvu ni vedno dobro, tam moraš biti drzen. Dobri in uporabni pa smo, ko gre za prenos znanj, razumevanja, kaj je javni medij, zakaj moramo biti ponosni, da ga imamo, zakaj bi ga morali izboljševati. Pomagamo lahko torej pri ozaveščanju in strateških odločitvah tega orjaškega medijsko-kulturnega servisa.
Kaj pa najbolj pogrešate iz vaših novinarskih časov?
Načrtovanje, tuhtanje, razmišljanje o dramaturgiji in o tem, kdo bi bil zanimiv sogovornik, kaj vprašati, v kakšnem vrstnem redu. To je zame res vznemirljivo. Morda še najmanj pogrešam terensko delo, ker sem se pač fizično upočasnila. Ampak včasih je bilo to kljub dežju, mrazu ali vročini silno zabavno, saj si med čakanjem na izjave spoznal veliko ljudi, ki so postali tvoji prijatelji. Med postopanjem smo izmenjevali izkušnje in znanja. Vsekakor pa najbolj pogrešam ta stres, ki je povezan z »deadlini«, pa kontrolo nad časom. Kot novinarka in urednica na televiziji sem lahko vse, kar sem imela v glavi, na nek način prenesla do ljudi.
Bi torej rekli, da še znate postavljati novinarska vprašanja?
Ja, po moje, ja. Upam, da še.
Potem pa ste prevzeli popolnoma drugačno vlogo, čakal vas je povsem nov profil službe. Leta 2017 ste za 5 let prevzeli funkcijo varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev. Kaj je bil največji plus te službe?
Največji plus je bil, da sem do obisti spoznala sistem delovanja RTV Slovenija. Sprašujem se, zakaj ga nisem poznala že kot novinarka začetnica, saj menim, da to ne bi bilo samo primerno, ampak tudi nujno potrebno. Vsak novinar bi moral razumeti strukturo tega medijskega orjaka.
In ta medijski orjak se res dotika vseh področij življenja poslušalcev in gledalcev. Publika RTV Slovenija vsebine zares budno spremlja. Kot pravite, se jim ne izmuzne prav nobena napaka.
Res je, nobena ne ostane neopažena, občinstvo vidi in sliši vse. Če vsaka najmanjša stvar pride po uradnih kanalih do varuha, potem si lahko samo predstavljate, koliko napak ljudje še opazijo v ozadju, pa nam o njih sploh ne pišejo. Kar sem še opazila, je bila izjemna kritičnost publike, ko pride do ocenjevanja kakovosti programa. Gledalci in poslušalci točno vedo, da je z neko novinarsko vsebino nekaj narobe. Morda ne znajo točno povedati, kaj jih je zmotilo, ampak opazijo, da je vsebina pristranska, razumejo, da tema ni bila dovolj raziskana, vedo, da ni bila upovedana dovolj razumljivo. Ni jim všeč, ko se »naši« pogovarjajo samo z »našimi« in »njihovi« samo z »njihovimi«. Ko sem prejela pritožbo, je bila ta skoraj vedno upravičena.
Če vsaka najmanjša stvar pride po uradnih kanalih do varuha, potem si lahko samo predstavljate, koliko napak ljudje še opazijo v ozadju, pa nam o njih sploh ne pišejo.
Sprašujem se, kakšen je profil človeka, ki si vzame dovolj časa, da napiše uradno pritožbo varuhu pravic gledalcev in poslušalcev. Gre v večini za starejše visoko izobraženo občinstvo?
Gre za ljudi, ki jim je zelo mar za naš javni servis in jih je določena stvar iskreno zmotila. Nekatere sem seveda že poznala tudi po imenu in nato kaj kmalu ugotovila, da je Slovenija tudi dežela zelo osamljenih ljudi. Če imaš v današnjem digitalnem svetu ti možnost nekoga poklicati na telefon, mislim, da bo neizogibno nanj poklicalo določeno število ljudi, srečnih, da lahko samo z nekom govorijo.
Potem ste odgovorili na vsak telefonski klic, vsako elektronsko sporočilo?
Začela sem tako in to disciplino sem obdržala skoraj 5 let, ker se mi je zdelo, da je to vrlina. A mislim, da bi ob vnovičnem mandatu to spremenila, saj je to zame predstavljalo velik napor. Različni mediji po svetu imajo zelo različne pristope komuniciranja z občinstvom. Eni imajo klasične pritožbene organe, tam je seveda treba odgovoriti na vsako sporočilo. Če pa imaš ti organ samoregulacije, denimo kot je varuh na RTV Slovenija, je pa bolj smiselno, da iz vseh pritožb črpaš ideje za razmislek in to prek pravilnih vzvodov sporočiš ustvarjalcem, saj bomo le tako lahko obdržali publiko in verodostojnost.
Ko ste torej pritožbe obravnavali in jih sporočili pristojnim uredništvom, ste opazili spremembe? So se nasveti kasneje realizirali?
Če je le bilo možno sprejeti kakšne sistemske spremembe, sem uspeh velikokrat opazila. Veliko težje pa je bilo o spremembah govoriti po razpravah o kakovosti, nepristranskosti, spoštovanju žanrov in podobno.
So na vaš naslov kdaj priromale tudi kakšne pohvale?
Malo, zelo malo. Kar je po svoje tudi logično, ker varuh pač ni primeren naslov za pohvale. Ampak so izjemoma tudi te prišle, denimo za kakšno bolj kompleksno vsebino – izpostavljena je bila kakšna serija oddaj na Valu 202 ali pa kakšen izbor dokumentarcev oz. filmov. To imam v spominu.
Pred kratkim pa ste se znašli tudi v povsem drugi vlogi. Iskrene čestitke za izvolitev med člane Sveta delavcev.
Ja, hvala. To, da sem bila izbrana, je velika čast. Pomeni mi še toliko več, ker so me tja izvolili moji sodelavci. Z ostalimi člani v Svetu delavcev diskutiramo predvsem o položaju zaposlenih, o tem, ali smo delavci dovolj vključeni v razprave o spremembah, o kakovosti delovnega okolja in delovnih pogojih. Vedno znova ugotavljamo, da za vse ni enako dobro poskrbljeno, da so eni bolj privilegirani kot drugi. Skrbimo torej za prav vse sodelavce – od Lendave do Kopra, tudi za dopisnike po svetu.
Prihajajo očitki, da ste bili za članico izbrani zgolj zato, ker ste se izpostavljali na protestnih akcijah. Se vam zdi to upravičena opazka?
Dejstvo je, da smo bili tisti, ki smo na protestih sodelovali, bolj vidni, sodelavci so nas prepoznali po imenu. Morda smo imeli tudi zato nekaj več možnosti za izvolitev kot nekdo, ki se ni izpostavljal na tak način, pa bi bil prav tako fantastičen delavski zaupnik.
Ali kdaj obžalujete, da ste se v preteklih dveh letih javno izpostavljali na shodih, protestih? Ste imeli kdaj dilemo?
Najprej se sploh nisem izpostavljala, ker sem se kot varuhinja navadila, da ne izražam lastnih stališč, še posebej ko gre za RTV. Tudi na socialnih omrežjih sem bila v obdobju mandata zelo konzervativni uporabnik. Potem pa se je zgodila cela serija dogodkov, ko nisem mogla ostati tiho. Rekla sem si: »Kdo bo, če ne mi, ki nimamo več razloga, da bi molčali, bili taktični in bolj papeški od papeža.« Zdelo se mi je, da enostavno ne morem stati ob strani, ko pa vidim ljudi, ki so obupani in jočejo. Čutila sem strašno frustracijo, ko sem slišala, da mojim kolegom pripisujejo, da so pripadniki nekih struj. Zdelo se mi je prav, da tudi kdo iz starejše generacije sodeluje v javnem razlaganju stanja.
Vam je bilo kdaj žal?
Ne, nikoli. Kje pa. To sploh ni debate.
Vas skrbi za prihodnost RTV Slovenija?
Veliko ljudi reče: »Eh, saj so že bile velikokrat krize.« Ampak takšne še ni bilo. Nimamo več nobenih zalog, nimamo denarja, ne živimo v državi, kjer bi imela vlada na zalogi dodatne rešitve. Javni servis, kot ga imamo zdaj, ni vzdržen.
Kakšen pa bo ta javni medij v prihajajočih letih? Kakšna je vaša najbolj optimistična napoved?
Ne vem. Na to vprašanje sploh ne morem odgovoriti. Želela bi si, da bi bil okretnejši, bolj prilagojen pričakovanjem publike, manj politiziran. In ko me sprašujete po najbolj optimistični napovedi – želim si, da bi bila čez pet let naša medijska hiša proizvajalka svežih in prodornih vsebin, da bi bila prva misel, ko si zaželiš relevantnih informacij. Če klikaš po odprtem spletu, te lahko ta klikajoča pot pripelje kamorkoli, na naših portalih pa bi naj zagotavljali preverjene in razumljive vsebine, narejene s strani kompetentnih ustvarjalcev, ki ponujajo strnjen, analitičen in poglobljen pogled v družbeno stanje pri nas in po svetu. Želim si, da bi vsak v želji po zanimivem in zaupanja vrednem kliknil na RTV SLO portal. Da bi bil RTV vedno prva izbira.