Uvodnik številke december 2023
Avtorica: Tjaša Lorbek
Ta uvodnik sem začela pisati že pred kar nekaj časa. Nadaljujem ga danes, 26. maja, ko je ustavno sodišče naposled umaknilo zadržanje zakona o RTV, sprejetega na referendumu. Danes je dober dan, vrstijo se čestitke vseh vrst. Društvo novinarjev Slovenije je v odzivu zapisalo naslednje: »Upamo, da bo začetek delovanja novega sveta RTV Slovenija, v katerem ne bo predstavnikov političnih strank, dal veter v jadra drugačnemu, strokovnemu in kompetentnemu vodenju nacionalne RTV in to spiralo obrnil v pravo smer k profesionalnemu novinarstvu in kakovostnim vsebinam za bralce, poslušalce in gledalce.« Danes je dober dan, a dan, ki sledi več kot enoletni agoniji boja za javno RTV, ki je zgolj zato, ker se stvari končno obračajo na bolje, ne smemo pozabiti.

Številko smo začeli snovati, ko je bila novela zakona še v postopku zadržanja na ustavnem sodišču in ni nič kazalo na to, da bi sodniki kaj kmalu sprejeli odločitev. Enako se je zdelo tudi našim sogovornikom, njihovo sporočilo na koncu vsakega pogovora je bilo enako: naj se že odločijo. Navsezadnje bodo, kljub temu da je na Kolodvorsko ulico posvetilo dolgo pričakovano upanje, posledice tako za zaposlene kot gledalce in poslušalce vidne še nekaj časa.
V opomnik razmeram, ki se končujejo, in pravni državi, v kakršni nočemo več živeti – novinarji ali kdorkoli drug – smo se odločili, da obdržimo vse prispevke, ki so opisovali nevzdržne razmere na RTV, četudi so sedaj drugačne. Boljše. V nadaljevanju tako sledi uvodnik, napisan v veliko bolj temačnih razmerah za največjo slovensko novinarsko ustanovo kot sedaj, ko ga berete.
Razmere na javni radioteleviziji so tema, ki jo je pač treba obdelati. Četudi so nekateri večerna poročila na TV Slovenija že zdavnaj zamenjali za večerni informativni program katere od komercialnih televizij, to žal ne pomeni, da je vse v redu. Če ne vidimo drevesa pasti, to ne pomeni, da ni padlo. Pada že nekaj časa, zdaj je le sunkovito treščilo ob tla, vprašanje pa je, ali bo na njegovem mestu zraslo novo mladje ali pa bo nekdo gozd požgal in na pogorišču zgradil nekaj neprepoznavnega.
Prispodobe na stran: da nekaj ni, kot bi moralo biti, vemo tudi tisti, ki smo bili, ko so sedanji voditelji TV Dnevnika ali oddaj na Radiu Slovenija s svojimi obrazi in glasovi že prodirali v domove Slovencev, šele v plenicah. In od pleničk in kobacanja smo prišli do pomenljivih pogledov izpod obrvi na fakultetnih predavanjih, ki se vsake toliko neizogibno dotaknejo javne RTV. Do zmajevanja z glavo ob vprašanju »Pa bi šel delat na RTV?«. Ne zares. Ker če bi morala RTV veljati za institucijo, v kateri so (bili) novinarski standardi in javni interes nad vsem ostalim, se je danes s tem težko strinjati, vsaj gledajoč RTV kot celoto.
Močno zaledje novinarjev in drugih strokovnih delavcev, ki so bili znani po zglednem spoštovanju novinarskih standardov, je okrnjeno, skorajda neobstoječe. Tiste, ki so ostali, lahko večinoma vidimo na novinarskih konferencah Koordinacije novinarskih sindikatov – čeprav so za to pogosto kaznovani. Lahko bi bili tiho, a potem se nič ne bi spremenilo.
Seveda ostajajo izkušeni, kredibilni in predvsem profesionalni obrazi in glasovi, ki nas tu in tam še prepričajo, da si kdaj pa kdaj še ogledamo katero od informativnih oddaj na prvem programu. Druge dni lahko le nihamo med tem, da nas kateri od novih, ali tudi starih, obrazov ali produkcija in vsebina oddaje presenetijo s svojo (ne)profesionalnostjo ali (ne)verodostojno izbiro gostov in tematik.
Politika je bila zmeraj vpeta v RTV in ga skušala nadzorovati. A ne le, da ni bilo to nikoli tako zelo vidno, prav tako nikoli ni bilo tako uničujoče kot danes. Politizacija javnega medija je privedla do tega, da so ga ljudje preprosto nehali gledati, čeprav zanj plačujejo – za svojo ceno pač ne dobijo tega, kar bi morali, in ne tega, kar bi želeli. Raje bojkotirajo in pustijo, da se denar vlaga v prenose upokojenskih shodov ali visoke odpravnine za mehka odpuščanja delavcev, ki si jih vodstvo ne želi več na hiši, ker ne ustrezajo merilom RTV, kakršnega želijo ustvariti.
Pogovarjati se z vidnimi člani sindikata, ki stavka, ni vlilo novega upanja.Tisti, ki ne upajo več, so že odšli. Vsak pogovor z ostajajočimi je ne glede na sogovornika in ne glede na to, da vsi brez izjeme vedo, kaj je prav in kaj zahtevajo, zmeraj prevevala nota pesimizma. Lahko bi rekli brezupa, a to ne bi bilo res, saj je le še upanje, kolikor malo ga pač je, tisto, zaradi česar se stavkajoči RTV-jevci vsak dan znova borijo za to, da bo njihova hiša spet takšna, kot je bila včasih. Da bodo lahko nanjo spet ponosni.
c ullamcorper mattis, pulvinar dapibus leo.