Poročilo o dogodku Okrogla miZA RTV – kaj zdaj?
Avtorica: Tjaša Lorbek
27. novembra ima novinar in televizijski voditelj TV Dnevnika na Televiziji Slovenija Saša Krajnc rojstni dan. In leta 2022 je dobil najlepše darilo: skoraj 63 odstotkov volivcev je na referendumu o RTV podprlo novelo zakona, ki naj bi končala nevzdržne razmere na javni radioteleviziji. Pa jih je zares? Ne (še).
Za okroglo mizo, ki jo je Društvo študentov novinarstva Fejs izvedlo decembra 2022, je Saša Krajnc povedal, da se neposredno po razglasitvi rezultatov referenduma ni spremenilo nič bistvenega. Zaposleni na RTV so morali namreč najprej počakati na uradne izide in pretek vseh pritožbenih rokov. Ustavnega zadržanja, ki je zadevo še podaljšalo, takrat še niso mogli predvideti. »Ljudje, pod katerimi smo prej doživljali teror, ostajajo in ga izvajajo še naprej,« je razkril študentom. Upal je, da se bodo prve spremembe na ekranu videle čim prej, a poudaril, da to ni odvisno od zaposlenih, ki morajo svoje delo početi še naprej – četudi to v preteklih dveh letih ni bilo lahko: »Kot pri vsaki stvari se človek znotraj takih razmer nauči živeti in delati. In zato smo tam, da delamo, da ljudem predstavimo, kar potrebujejo v dnevu, ko prižgejo televizijski ali radijski sprejemnik.«
Ni se začelo včeraj
Razmere na RTV niso začele postajati nevzdržne pred letom ali dvema, tedaj so delavci začeli zgolj glasneje opozarjati nanje. A težave so se potem samo kopičile, in ko so mislili, da stvari ne morejo iti več bolj narobe, so šle še bolj narobe, je dejal Krajnc.
Poleg »neposrečenih vodstvenih kadrov« Krajnc vzroke za težave na RTV, do katerih po njegovih besedah ni prišlo čez noč, vidi tudi v programskih odločitvah, s katerimi se izkušeni novinarji niso strinjali, a so vendarle ostale: »Tu vzamem krivdo tudi nase, ker sem del kolektiva in nismo glasno, še bolj glasno, rekli stop.« Podobno je povedala tudi Tatjana Pirc, radijska novinarka na RTV Slovenija: »Ni se začelo vse z dnevom X, ko je nastopila Janševa vlada, marsikaj se je dogajalo že prej. Ne samo leto ali dve, morda bi lahko naštevali tudi napačne korake v desetletjih, ko se je morda prehitro popuščalo, ko se ljudje niso zavedali lastne moči ali poslanstva, ki ga imamo.«
Boj za kredibilno RTV so zaposleni bili dlje, kot se javnost tega zaveda. Preden so dali gledalcem vedeti, da za nekaterimi novinarskimi izdelki ali profesionalnimi odločitvami nadrejenih ne morejo več stati, so na to že dolgo opozarjali interno, na uredniških sestankih. Točka preloma, »ko so se stvari začele strašno rušiti,« je bilo po Krajnčevih besedah to, da so iz programa začeli izginjati za nacionalno televizijo pomembne oddaje in njihovi voditelji z ogromno izkušnjami in znanja, ki jim gledalci zaupajo.
Krajnc vzroke za težave na RTV vidi tudi v programskih odločitvah, s katerimi se izkušeni novinarji niso strinjali, a so vendarle ostale: »Tu vzamem krivdo tudi nase, ker sem del kolektiva in nismo glasno, še bolj glasno, rekli stop.«
Radio trdnejši kot televizija, a zato ne neustrašen
Na radiu so bile stvari nekoliko drugačne. Poslušalstvo je še naprej raslo, program pa ni bil pod tolikšnim uredniškim pritiskom kot televizijski. Na radiu so po besedah Pirc ohranili strokoven program in niso doživljali enako grozljivih pritiskov kot njihovi kolegi na televiziji, a jim je situacija kljub temu lezla pod kožo: »Pri komu si občutil tudi strah in pri kakšnih odločitvah si zaznal, da te razmere vplivajo tudi na koga, ki odloča o radijskem programu.« A po njenem mnenju je radio vendarle veliko bolj trden in enako se zdi tudi Krajncu. Po njegovem mnenju so za to kriva tudi leta in leta razgradnje televizijskega programa, pripomoglo pa je tudi to, da je televizijski kolektiv večji ali pa morda bolj razdrobljen.
Pirc je sicer priznala, da so politični pritiski na televizijo vedno večji kot na radio – kar pa ne pomeni, da jih ni. »Vsakič me zbode, ko mi kdo reče, da pri vas na radiu je pa v redu, kot da smo rajski otok sredi te vojne vihre. To seveda ni res,« je bila jasna, rekoč, da so organi upravljanja in vodstvo na radiu enaki kot na televiziji. »Kar se je dogajalo njim, se je dogajalo tudi nam. In če je kdo v naši radijski sredini razmišljal ,Saj pome pa ne bodo prišli‘, ta virus zlahka preskoči ulico Komenskega.«
»Kar se je dogajalo njim, se je dogajalo tudi nam. In če je kdo v naši radijski sredini razmišljal ,Saj pome pa ne bodo prišli‘, ta virus zlahka preskoči ulico Komenskega.«
Upad kakovosti, ki so ga zaznali tudi gledalci
Tudi gledalci so opazili, da je radio svojo kakovost ohranil, televizija pa ne. Tatjana Pirc je povedala, da se je sama kot gledalka prvič znašla v položaju, da ni vedela, kaj naj zvečer gleda. Po njenih izkušnjah je to zaznala tudi javnost, ko je na ekranu videla in slišala nenavadne oddaje, goste in vprašanja, kakršnim smo bili priča predvsem v času predreferendumske kampanje. Gledalci so, kot je povedal Krajnc, prepoznali, da so se nekateri temelji kakovosti tako zrušili, da je prevladal vtis, da RTV ni več nacionalna televizija in javni medij, ki so ga vajeni in ki si ga za 12,75 evrov na mesec tudi zaslužijo. »In vesel sem, da so to opazili. Strašno me je skrbelo, da se bodo prihoda enega in nato drugega voditelja ali prihoda čudnih gostov v studio pač sčasoma navadili. Zato sem tako hvaležen tega rezultata na referendumu. Gledalci so jasno povedali: Ne, to pa ni sprejemljivo, tega se pa ne gremo,« je komentiral situacijo v času pred referendumom.
Tudi Novinarsko častno razsodišče je obravnavalo več pritožb v zvezi z nespoštovanjem referendumskih pravil v soočenjih. Kot je razložila generalna sekretarka Društva novinarjev Slovenije Špela Stare, so ustvarjalci oddaj morda sicer uradno dali isto časa tako zagovornikom kot nasprotnikom referenduma, a so bila vprašanja pogosto motivirana v eno smer, prispevki so bili navijaški za eno stran in tako »odžirali čas drugi strani.«
Foto: Sabina Zorman
Pri omembi predreferendumskih soočenj je Krajnc omenil še, da je bila v njih večina kolektiva še popljuvana, nato pa morala naslednji dan kljub temu normalno delati in sodelovati z ljudmi, ki so jih pljuvali: »Potem si lahko predstavljate, kako fino je bilo vsak dan hoditi v službo. Veliko smo se prepirali, nič nismo dosegli, oddaje pred referendumom se zaradi tega niso prav nič spremenile.«
Aktivisti ali le novinarji?
Delitev novinarjev na tiste za in proti referendumu pa je povzročala nemalo zadrege. Pri novinarjih, ki dnevno delajo v notranjepolitični redakciji, bi lahko bilo javno izražanje mnenja v tem primeru pripoznano kot konflikt interesov. Po besedah Stare se je, bolj kot je kampanja dobivala zagon, širil aktivistični duh delavcev RTV, s tem pa tudi dileme, ali kot aktivisti nastopajo v vlogi stroke ali politike. To za Pirc ni bila težava: »Nisem aktivistka. Sem novinarka, ki lahko pride tudi na oder povedat, kaj je na RTV narobe, in to isto povem tudi pred radijskim mikrofonom. Kakšna je razlika? Sem se na ta način postavila na kakšno stran, na katero se ne bi smela?« se je vprašala in poudarila: »Ravno politični novinar bi se moral najglasneje oglašati in povedati, da nekaj ni v redu; tukaj tišina ni prava smer. Mi nismo aktivisti, mi smo glasni novinarji.«
»Ravno politični novinar bi se moral najglasneje oglašati in povedati, da nekaj ni v redu; tukaj tišina ni prava smer. Mi nismo aktivisti, mi smo glasni novinarji.«
Novinarska struja po navedbah Stare še nikoli ni tako angažirano podprla določene medijske zakonodaje, kar pa po njenem mnenju stroki nalaga tudi veliko odgovornost, da izpolni svoje obljube in da to stori transparentno, saj sicer tvega popolno izgubo verodostojnosti.
Zakon, ki ni ekscesen – je pa slab
Kot je razložila Stare, je stanje, kakršnega smo na RTV opazovali v zadnjem času, omogočil zakon o medijih iz leta 2005. Strokovnjaki so bili že takrat na nogah in opozarjali, da lahko t. i. Grimsov zakon vodi v popolno politično podreditev RTV. »Različne vlade so nato različno korektno imenovale člane programskega sveta, politične stranke so se bolj ali manj samoomejevale pri tem, da so na podlagi predlogov iz civilne družbe kljub vsemu v programski svet imenovale ljudi, ki so bili kompetentni, neodvisni, ki so imeli neko znanje, da so lahko soupravljali ta naš javni RTV,« je pojasnila. Pri zadnji Janševi vladi pa se je, je nadaljevala, z izigravanjem sistema pozicije proti opoziciji zgodilo prav nasprotno in programski svet je postal politično povsem enoten.
A kot je opozorila Stare, je ta zakon sicer slab, ni pa evropsko neprimerljiv ali ekscesen, takšen postane v razmerah, ko ni politične kulture ter spoštovanja do novinarstva, ustvarjalcev programa in javne medijske institucije, rekoč: »RTV je postala žrtev miselnega koncepta evolucije razumevanja, da so mediji v Sloveniji levo pristranski in jih je treba uravnotežiti.«
»Postati moramo boljši«
Saša Krajnc je tudi po razglasitvi referenduma na jutranji sestanek prišel »nabrit«. »Nismo pomirjeni, znamo pa jasneje in glasneje artikulirati stvari, ki niso v redu, za katerimi ne moremo stati,« s čimer pa se strinja tudi Pirc: »Naučili smo se, da je treba dostojanstveno dvigniti glavo in povedati, da nekaj ni prav in vztrajati pri zahtevah. Ker tak medij, kot je bil, ne bo zadoščal – biti mora boljši.«
»Naučili smo se, da je treba dostojanstveno dvigniti glavo in povedati, da nekaj ni prav in vztrajati pri zahtevah. Ker tak medij, kot je bil, ne bo zadoščal – biti mora boljši.«
Na zaključno vprašanje, kaj si RTV zasluži, je Tatjana Pirc odgovorila, da najboljše. Da si javnost zasluži najboljšo, verodostojno in zaupanja vredno RTV; da javnost ve, da program res ustvarjajo profesionalci. Strokovne standarde je treba po njenem mnenju zopet dvigniti, da bo RTV v slovenski medijski krajini zgled za dobre prispevke, kakovostne novinarje in delovne razmere, v kakršnih slovenski novinar in medijski delavec lahko ustvarjata in morata ustvarjati.
Stare je misli zaključila z izjavo, da »javnost ne bo zadovoljna, če se bomo vrnili na tisto, s čimer smo začeli, ko se je ta katastrofa začela. To mora postati mnogo boljši RTV.«